20 let sem nosil jezo do očeta. 20 let sem bil njegov ujetnik. In potem, v enem samem trenutku sprave - SVOBODA.
Misli, da oprostiš zaradi drugega. Laž. Oprostiš, ker si sam želiš mir. Ker nočeš več nositi strupa v sebi.
Ne skrivaj. Reci: "Boli me. On/ona me je ranil/a." Jaz sem pisal pisma, ki jih nisem nikoli poslal. Izlil sem vso bolečino na papir.
Moj oče ni bil zloben. Bil je ranjen. Njegovi starši so ga zlorabljali. Ko sem to videl, se je jeza spremenila v sočutje.
Rekel sem: "Izbiram, da se osvobodim. Ne bom več nosil te bolečine." In začel sem živeti, kot da sem že oprostil.
Najtežje je bilo oprostiti sebi. Da sem dovolil, da me kdo rani. Da sem nosil bolečino toliko časa. "Oprosti, [tvoje ime]. Oprosti, da si trpel."
Napiši vse, kar te boli. Vse, kar nosiš. Potem papir sežgi. Gledaj, kako se bolečina spremeni v dim in izgine.
Zadnja resnica: Oprostitev ni enkraten dogodek. Je dnevna praksa. Vsak dan se odločam, da ne bom nosil včerajšnje bolečine v današnji dan.